Krožni razvoj prostora: zakaj je najbolj trajnostna investicija pogosto tista, ki je ne zgradimo na novo?

Popolnih lokacij skorajda ni, zato je vredno pogledati, kaj v prostoru že imamo, katere vrednosti to še nosi in kako lahko iz degradiranega prostora nastane nova gospodarska dejavnost.

Ko govorimo o krožnem gospodarstvu, najprej pomislimo na embalažo, plastiko in ločeno zbiranje odpadkov. Največji tok odpadkov v Evropski uniji pa nastaja drugje. Zadnji uradni podatki kažejo, da gradbeništvo in rušenje (Construction and demolition waste) prispevata približno 38 % vseh nastalih odpadkov v EU vseh odpadkov in so največji posamezni tok med vsemi dejavnostmi (vir: eurostat). Naše stavbe in infrastruktura so torej hkrati največja snovna zaloga, ki jo imamo, in največji vir odpadkov, ki jih ustvarjamo.

Na prvi pogled se zdi, da Evropa ta tok obvladuje, saj so stopnje predelave visoke. Evropska agencija za okolje pa opozarja, da je ta slika varljiva. Velik del predelave je zasipavanje in nizkovredna raba, na primer drobljen beton v cestnih nasipih. Material se torej ne vrne v gradbeni cikel, ampak po njem zdrsne navzdol. Stopnja krožne rabe materialov v EU se zato kljub dobrim številkam o predelavi giblje pri približno dvanajstih odstotkih.

Prav zato je pri prostoru vredno začeti prej. Vse bolj pomembno kot »kje bomo zgradili nekaj novega« namreč postaja vprašanje, »kaj že imamo in kako lahko to prilagodimo prihodnjim potrebam«.

Krožnost se ne začne pri reciklaži

Če krožnost razumemo kot čim daljše ohranjanje vrednosti, potem reciklaža ni začetek zgodbe, ampak šele ena od poznejših možnosti. Pred njo so zmanjšanje porabe, ponovna uporaba, popravilo, obnova in nova funkcija. Pri prostoru je enako, le da je plasti, ki jih lahko ohranimo, precej več kot pri izdelku in posegajo v različne nivoje našega bivanja.

Najprej imamo (degradirano) zemljišče, ki je že pozidano ali kakorkoli drugače izrabljeni, in ga ni treba odvzeti nekje drugje, nato komunalna in energetska infrastruktura, ceste, vodovod, kanalizacija in elektroenergetski priključek, ki so na nekdanjih industrijskih območjih pogosto že zgrajeni in dimenzionirani za resno porabo. Sledijo objekti, predvsem nosilne konstrukcije, ki so najdražji in ogljično najdražji del vsake stavbe. Šele za njimi so materiali, ki jih je ob rušenju mogoče selektivno odstraniti in ponovno uporabiti. In na koncu, kar pogosto spregledamo, znanje in ljudje, ki so na območju delali in ga poznajo.

Krožnost prostora torej ni v tem, da ohranimo vse. Je v tem, da pred odločitvijo o rušenju, opustitvi ali novi gradnji pogledamo, katero od teh plasti je še mogoče ohraniti in ji dati novo vlogo. Stara industrijska stavba lahko postane poslovni prostor, območje, ki je nekoč služilo eni sami dejavnosti, pa se lahko odpre podjetništvu, izobraževanju ali novim oblikam industrije.

Ohranjanje industrijske dediščine pri tem ne pomeni, da mora prostor ostati muzej. Prav nasprotno, dediščina je najbolj živa takrat, ko dobi uporabno funkcijo in z njo sobivamo. Stavba ostane prepoznavna, njena zgodba pa se nadaljuje z dejavnostmi, ki jih ob njenem nastanku nihče ni mogel predvideti.

Zemljišče je edini vir, ki ga ne moremo proizvesti

Prva plast te lestvice je tudi najbolj nepovratna. Ko je zemljišče enkrat pozidano, ga v praksi ne dobimo nazaj. Evropska strategija za tla je zato med dolgoročnimi cilji postavila ničelno neto pozidavo tal do leta 2050 (COM(2021) 699 final), Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO, 2023) pa je ob tem opozoril, da je ta cilj dosegljiv le, če ga spremljajo spodbude za ponovno rabo opuščenih območij in razgradnjo nepotrebnih utrjenih površin.

V Sloveniji je to vprašanje še bolj konkretno. Ravninskih zemljišč, ki so primerna za gospodarsko dejavnost, je malo, pogosto pa so to prav najboljša kmetijska zemljišča. Vsaka nova poslovna cona na zeleni površini je zato odločitev, ki je čez trideset let ne bo mogoče popraviti in upravičeno zagovarjati kot pametno odločitev.

Brownfieldi so v tej luči nekaj drugega kot breme preteklosti, so prostorska rezerva, ki jo že imamo, in edini način, da nova gospodarska dejavnost ne pomeni nove pozidave.

Ogljik, ki je že vgrajen

Zelo podobna zgodba velja za ogljik. Emisije, potrebne za proizvodnjo cementa, betona in jekla v obstoječi stavbi, so bile izpuščene pred desetletji. Če (odsluženo) stavbo porušimo, so te emisije dokončno porabljene in za nadomestno gradnjo jih izpustimo ponovno, če pa konstrukcijo ohranimo, jih obdržimo v uporabi.

Ocene prihrankov se med posameznimi projekti močno razlikujejo, večina raziskav pa se giblje med polovico in tremi četrtinami vgrajenega ogljika v primerjavi z novogradnjo primerljive kvadrature. Poleg tega prenova pogosto prihrani tudi čas, saj odpadeta rušenje in odvoz.

Za investitorja to ni le okoljski argument. Vgrajeni ogljik postaja del poročanja o trajnostnosti, del meril pri financiranju in del vprašanj, ki jih pri nakupu ali najemu prostora postavljajo večje korporacije. Stavba, ki je bila ohranjena in prilagojena, ima pri tem merljivo prednost.

Hrastnik s prenovo stare odslužene rudniške kompresorske postaje svetel primer dobre praske

V projektu Interrg DRP ReInd-BBG smo kot eno od šestih pilotnih lokacij obravnavali nekdanji rudniški opuščeni kompleks v samem središču Hrastnika. Prenova oziroma revitalizacija ožjega opuščenega območja nekdanjih rudniških objektov, ki se ureja v poslovno cono, obsega približno 1,5 hektarja zemljišč. To območje je bilo ob začetku projekta deloma zapuščeno in premalo izkoriščeno, čeprav ima strateško lego in močno industrijsko dediščino. Med izzivi so bili poleg degradiranega prostora tudi ohranjanje rudarske dediščine, stanje infrastrukture, okoljska vprašanja in potreba po novih gospodarskih priložnostih po zatonu premogovništva. Ene same čudežne rešitve nismo iskali. Skupaj z deležniki smo preverili več razvojnih scenarijev, iz tega procesa pa se je izoblikovala vizija območja Gverk kot prostora za poslovanje, inovacije in skupnost. Prvi izvedeni korak je Kompreshaus, podjetniški inkubator v nekdanji kompresorski postaji, ki je vrata odprl julija letos. V njem so pisarne, coworking, konferenčna dvorana in podjetniška svetovanja, njegova otvoritev. 1. julija 2026 je bila ob koncu projekta mogoča tudi zaradi uspešnega pridobivanja drugih investicijskih sredstev za samo obnovo infrastrukture.

Premik v razmišljanju je bil pravzaprav zelo preprost. Kompresorska postaja ni bila več le stavba, ki je izgubila svojo prvotno funkcijo, ampak izhodišče za novo dejavnost. Ohranjena je bila konstrukcija, ohranjen je bil značaj prostora, močno pa se je spremenila vsebina in namen objekta. Med ohranjanjem preteklosti in razvojem prihodnosti se torej ni bilo treba odločati.

Zanimiv je tudi primer iz Zenice v Bosni in Hercegovini, kjer smo v Poslovni coni Zenica 1 delali na dvohektarski parceli na delu nekdanje železarne. Ta je bila zasedena skoraj v celoti, vprašanje pa je bilo, katera raba zadnje proste parcele prinese največ. Odgovor je bila sončna elektrarna z baterijskim hranilnikom v vrednosti približno 40 milijonov evrov. Prav elektroenergetska moč, ki je na nekdanjih industrijskih območjih pogosto že vgrajena, je danes eden najbolj iskanih in najtežje pridobljivih virov. S takšnim strateškim prestrukturiranjem dejansko izvajamo procese krožnega gospodarstva, čeprav tovrstni projekti v širši javnosti še niso vedno prepoznani kot del krožnih strategij.

Kje pa je ponovna raba res težka

Pri ponovni uporabi degradiranih območij pa moramo biti tudi odkriti, sicer zgodba ne zdrži prve resne presoje. Novejši pregledi raziskav sicer kažejo, da je prilagoditvena ponovna raba pogosto cenejša od novogradnje, tudi že v začetni investiciji, kar bi pomenilo, da težava ni toliko cena kot negotovost.

Stanje samih konstrukcij se namreč pokaže šele ob pregledu, morebitna kontaminacija šele ob izkopu, potem se pogosto srečamo z daljšimi postopki pridobivanja dovoljenj zaradi posebnih režimov zaščite kulture dediščine, ne moremo pa niti mimo težav, ki jih s seboj prinaša razdrobljeno lastništvo teh območij. Zelena površina zmaga zato, ker je predvidljiva, in ne zato, ker bi bila v resnici cenejša. Če bi v primerjavo šteli še odvzem zemljišča in vgrajeni ogljik, bi bil izračun pogosto drugačen.

Naloga razvoja je zato ločiti, katere značilnosti prostora so lahko prednost in katere je treba odpraviti ali prilagoditi, ter negotovost zmanjšati na raven, pri kateri je mogoče sprejeti poslovno odločitev. To je zahtevnejše kot začeti na praznem zemljišču, ustvari pa lahko precej bolj zanimivo razvojno zgodbo.

Občina lahko naredi več, kot se zdi

Občina investitorja ne pripelje sama. Lahko pa naredi nekaj zelo pomembnega, da investitor priložnost sploh prepozna. To pomeni, da mora občina dobro poznati svoje prostore in vedeti, kateri so neizkoriščeni, kakšna infrastruktura in kakšna priključna moč sta na voljo, katere omejitve obstajajo in kaj bi bilo mogoče razviti, in ne nazadnje, kas si občina in lokalno prebivalstvo sploh želi in bi temu konkretnemu okolju resnično prineslo največjo dodano vrednost. Popis degradiranih in premalo izkoriščenih območij je pri tem osnovno orodje in ne dodatek.

Drugi del naloge je povezovanje ljudi. V Hrastniku smo za isto mizo sedeli predstavniki občine, regionalne razvojne agencije, obrtno-podjetniške in gospodarske zbornice ter mladi podjetniki, za dodatna finančna sredstva pa se je borilo tudi na nacionalnem, državnem nivoju. Na skupni delavnici nismo razmišljali samo o podjetništvu in inovacijah, ampak tudi o kreativnih dejavnostih, izobraževanju, turizmu, kulturi, dediščini tega okolja in drughih vsebinah za skupnost. Krožno gospodarstvo namreč ni samo tok materialov, je tudi nekaj bolj nevidnega, je tok znanja, idej, izkušenj in povezav med ljudmi.

Tretji del je predstavitev navzven. Občina je pripravila dneve odprtih vrat lokalnega »brownfielda«, kasneje tudi investicijsko brošuro, spletno stran in promocijski video, s katerimi območje predstavlja domačim in tujim potencialnim investitorjem in podjetnikom. Pri tem ne ponuja samo zemljišča, ampak lokacijo, prometne povezave, razvojni načrt, podporno podjetniško okolje in poslovni inkubator. In kar je najpomembneje, ponuja zelo angažirano lokalno okolje, ki mu je mar in živi za svoje okolje. Investitor tako ne dobi le  prostor, ampak tudi živo zgodbo, v katero lahko vstopi in podporo.

Ne začeti znova, ampak nadaljevati drugače

Vprašanje iz naslova seveda ne pomeni, da novega prostora nikoli ne bomo potrebovali. Pomeni le, da je pred vsako novo gradnjo vredno pogledati tudi okoli sebe. Morda tam stoji prazna industrijska stavba ali infrastruktura, ki je izgubila svojo prvotno funkcijo, ima pa dobro lego, urejene priključke in še vedno veliko razvojnega potenciala.

Rezultat pri takih projektih ne nastane z eno samo investicijo. Prostor je treba najprej prepoznati in razumeti, se pogovoriti z ljudmi, ki ga poznajo in uporabljajo, preveriti različne scenarije, urediti pogoje in povezati vire financiranja. Šele nato lahko pridejo nove dejavnosti in naložbe. Hrastnik kaže, da je nekdanji industrijski prostor mogoče povezati z novimi gospodarskimi priložnostmi, ne da bi izbrisali njegovo preteklost.

In prav v tem je bistvo krožnega razvoja prostora. Ne začeti znova, ampak nadaljevati drugače. Za to pa poleg prostora in denarja potrebujemo predvsem ljudi, ki so pripravljeni sodelovati in dovolj pogumni, da svoji stavbi, svojemu območju in svojemu kraju napišejo novo zgodbo.

Projekt Interreg DRP ReInd-BBG, vreden skoraj 2,4 milijona evrov (z 80-odstotnim sofinanciranjem EU), povezuje 15 partnerjev iz sedmih držav Podonavja pod vodstvom GZS. Na šestih brownfield lokacijah je od januarja 2024 do septembra 2026 preizkušal pristope k njihovi ponovni gospodarski uporabi. Roadmap projekta združuje praktična orodja, izkušnje pilotov in priporočila za občine, lastnike in razvojne organizacije.

Več: Kompreshaus: www.gverk.si/incubator

Več: Interreg DRP ReInd-BBG: https://interreg-danube.eu/projects/reind-bbg

Proces reindustrializacije degradiranega območja v Hrastniku.
Foto: Domen Šergan