Od krožnih ambicij do aktivnih trgov: zakaj so mesta in regije ključna pri pospeševanju krožnosti

Krožno gospodarstvo politično napreduje, vendar materialna realnost ostaja izrazito linearna. Poročilo Circularity Gap Report 2025 ocenjuje, da je leta 2021 v svetovno gospodarstvo vstopilo 106,1 milijarde ton predelanih materialov, od tega pa je bilo le 6,9 % sekundarnih materialov. Evropa je za spoznanje uspešnejša, vendar razkorak ostaja velik: leta 2024 je 12,2 % materialov, uporabljenih v EU, izviralo iz recikliranih virov, kar je le eno odstotno točko več kot leta 2015 in še vedno daleč od ambicije EU, da do leta 2030 delež krožne uporabe materialov približno podvoji.

Mesta in regije so ključna prizorišča naslednje faze prehoda, saj izrazito vplivajo na gradbeništvo, mobilnost, prehranske sisteme, ravnanje z odpadki, rabo prostora, infrastrukturo in javno naročanje ter hkrati neposredno sodelujejo tako s prebivalci, kot tudi s podjetji. Analiza OECD iz leta 2025, ki je zajela 64 mest in regij EU, kaže pomemben napredek: tri četrtine jih je leta 2024 že imelo strategijo krožnega gospodarstva. Toda izvajanje še vedno zaostaja za ambicijami. Krožne dejavnosti predstavljajo le okoli 2 % BDP in zaposlenosti v EU.

Ključne ovire niso več predvsem tehnološke ali pomanjkanje ambicij, temveč so vse bolj povezane z upravljanjem, financiranjem, povezovanjem, regulativo in še vedno šibkimi trgi sekundarnih in biološko osnovanih materialov.

Mesta in regije upravljajo in lahko povezujejo materialne tokove, gradijo ekosisteme ponovne uporabe in popravil, podpirajo industrijsko simbiozo ter biogospodrstvo, krepijo lokalne trge sekundarnih materialov ter krožnost vključujejo v prostorsko načrtovanje in investicije. Pomemben del prehoda so MSP, ki predstavljajo približno 99 % podjetij v EU. Raziskava iz leta 2026, ki je zajela več kot 13.000 MSP v EU, je kar 54,3 % analiziranih MSP je uvrstila med »pasivna« na področju krožnosti. Hkrati ni ugotovila ekonomsko pomembne kratkoročne povezave med uvajanjem krožnih praks in poslovno uspešnostjo. To je pomembno sporočilo za odločevalce: od podjetij ni mogoče pričakovati prehoda zgolj na podlagi domneve o pozitivnem poslovnem učinku. Potrebujejo tehnično podporo, financiranje, sodelovalna okolja in predvsem stabilno povpraševanje za nove izdelke, storitve in poslovne modele.

Tak signal lahko zagotovi javno naročanje. Javni sektor za blago, storitve in gradnje porabi približno 14 % BDP EU, zato lahko z nakupnimi odločitvami pomembno oblikujejo trg. Danes veliko evropskih mest in regij že vključuje krožna merila v javno naročanje, Vodnik EIB Circular Public Procurement in Cities izpostavlja življenjske stroške, dialog s trgom, manjše sklope naročil, najem, modele »izdelek kot storitev«, konkurenčni dialog in inovacijska partnerstva kot orodja, ki lahko krožnim ponudnikom in MSP olajšajo vstop na javne trge.

Nekatera mesta že uvajajo takšne principe delovanja v svoj operativni sistem; delujejo kot načrtovalec z vključevanjem krožnih zahtev v urbani razvoj in gradnjo; kot vlagatelj s podporo MSP pri testiranju krožnih inovacij; kot povezovalec sinergijskih pobud, ter kot kupec sekundarnih materialov pri občinskih projektih. Na primer v Rotterdamu je pri projektu Keilehaven mesto ponovno uporabilo 10.000 ton sekundarnega peska in prihranilo približno 130.000 EUR Na takšne načine lahko mesta in regije dejavno ustvarjajo trge, na katerih krožne rešitve lahko zorijo in se širijo.

Toda prehod ni odvisen samo od podjetij. Mesta lahko pomembno vplivajo tudi na vsakodnevne odločitve prebivalcev. Leta 2024 je bilo 59 % Evropejcev pripravljenih plačati več za izdelke, ki jih je lažje popraviti, reciklirati ali pa so proizvedeni bolj trajnostno. Kljub temu ostaja vrzel med pripravljenostjo in ravnanjem: med potrošniki, ki se jim je po izteku garancije pokvaril trajni izdelek, ga je 40 % zamenjalo z novim, 35 % pa popravilo. Prav tu lahko mesta ukrepajo zelo konkretno: s cenovno dostopnimi popravljalnicami in centri ponovne uporabe, izposojevalnicami predmetov, sistemi souporabe, podporo lokalnim popravljavcem, jasnimi informacijami ter vključevanjem prebivalcev v lokalne krožne pobude. OECD posebej poudarja, da morajo biti popravilo, ponovna uporaba in krožne storitve enostavno dostopne, razumljive in cenovno sprejemljive.

Najuspešnejši teritorialni pristopi bodo tisti, ki bodo uspešno povezovali zmanjševanje rabe virov, razvoj lokalnih trgov, podporo MSP, krožno javno naročanje in aktivno vključevanje prebivalcev. Če želi Evropa sedanji 12,2-odstotni delež krožne uporabe materialov do leta 2030 približno podvojiti, bo lokalno in regionalno izvajanje odločilno. Krožnost se bo razširila, ko bo za podjetja in prebivalce ne le okoljsko boljša, temveč tudi lažja, dostopnejša in ekonomsko smiselna izbira.

Viri:

• OECD (2025). The Circular Economy in Cities and Regions of the European Union. OECD Publishing.
• Circle Economy Foundation & Deloitte (2025). The Circularity Gap Report 2025.
• Eurostat (2025). Circular Material Use Rate – 2024 data.
• Sitnikov, C., Mihai, L., Barbu, C., Băndoi, A. & Sitnikov, V. (2026). “Does Circularity Pay? Circular Economy Adoption and Economic Performance in European SMEs.” Sustainability, 18(16), 8352.
• European Investment Bank (2025). Circular Public Procurement in Cities. EIB Circular City Centre, in cooperation with ICLEI Europe and Circle Economy.